ZGODOVINSKI DOGODKI ZA SLOVENSKI ŠAH

Začetki

Po zgodovinskem razvoju se je evropski problemski šah uveljavil precej pred turnirskim. Temu razvojnemu trendu smo sledili tudi Slovenci in najprej dosegli mednarodno raven v sestavljanju šahovskih problemov. V letu 1856 smo se začeli približevati svetovnemu problemskemu vrhu ter dosegali najvišja priznanja: Josip Plahuta, Josip Ogrinec, Ivan Kos, Robert Braune, Andrej Uršič in drugi. Na prvo šahovsko rubriko v slovenskem časopisu smo čakali do marca leta 1869, ko sta bila v tretji številki literarnega mesečnika Slovenski glasnik v Celovcu prvič objavljena slovensko izrazoslovje in problemska naloga Josipa Ogrinca. Slovenski šahisti so uspešno sodelovali na prvem avstrijskem dvokrožnem turnirju v Gradcu leta 1870, kjer je 2. mesto zasedel Gašper Kos, potem ko je enkrat premagal tudi zmagovalca, mojstra J. Bergerja. S turnirskimi uspehi je sloves slovenskega šaha ponesel v svet dr. Milan Vidmar. Po velemojstrskem uspehu v San Sebastianu (1911) je pospešil ustanovitev prvega slovenskega šahovskega društva. Tako je bil 31. januarja 1912 ustanovljen Ljubljanski šahovski klub, ki mu je predsedoval Henrik Pfeifer. Začetek prve svetovne vojne je zaključil prvo razvojno obdobje slovenskega šaha s številnimi amaterji in krožki ter enim društvom, enim velemojstrom, brez mojstrov in petimi problemskimi mojstri.

Med obema vojnama

Po 1. svetovni vojni si je šah, v žal zelo skrčeni Sloveniji v okviru nove države, Kraljevine SHS oziroma Jugoslavije (od 1929), hitro opomogel ter prevzel pobudo. Porajala so se nova šahovska društva. Leta 1919 ŠK Maribor in leta 1920: Celjski ŠK, ŠK Litija in ŠK Ljubljana-Spodnja Šiška. Štirinajstega avgusta 1921 so z LŠK in nekaterimi jugoslovanskimi klubi v Celju organizirali 1. šahovski kongres in ustanovili Jugoslovansko šahovsko zvezo. Nastal je prvi rod mojstrov samorastnikov. Ti so mojstrstvo pridobili predvsem na nacionalnih amaterskih turnirjih, ki jih je bilo vsega skupaj 17 (od tega v Sloveniji štirje: dva v Celju in dva v Ljubljani): Vasja Pirc (1927), A. Vogelnik (1929), Milan Vidmar ml. (1935), Anton Preinfalk (1937), I. Lešnik (1938) in pozneje še Ludvik Gabrovšek in Jože Šiška, na mednarodnem turnirju leta 1938 pa L. Furlani. V tujini se je Vasja Pirc uveljavil do priznanega mednarodnega mojstra, ki je trikrat osvojil državno prvenstvo Jugoslavije (1935, 1936 in 1937). Leta 1940 je prvak Jugoslavije postal dr. Milan Vidmar. Med več prireditvami je bilo odmevno srečanje med reprezentancama dravske in savske banovine v Ljubljani 2.6.1935 na 20 deskah z izidom 12.5:7.5 za slovenske šahiste. Tega dne je 35 delegatov iz 12 klubov sprejelo sklep o ustanovitvi Slovenske šahovske zveze. Ta sklep so 22.12.1935 še enkrat potrdili delegati 20 klubov s 736 člani (glasovi). Za predsednika je bil izvoljen predsednik pripravljalnega odbora in predsednik ŠK Šempeter Ljubljana, Anton Kozina, za častnega predsednika pa dr. Milan Vidmar. To je bila tedaj edina banovinska šahovska zveza. Slovenija je edina v predvojni Jugoslaviji prirejala mednarodne turnirje. Ob desetletnici je ŠK Maribor 1929 v Rogaški Slatini izvedel prvi mednarodni turnir. Zmagal je Akiba Rubinstein pred Flohrom in Maroczyjem. Vasja Pirc je zasedel četrto mesto. Leta 1931 je sledil veliki blejski turnir s premočno zmago Aleksandra Aljehina. Zatem manjši turnir v Mariboru 1934 s skupno zmago Vasje Pirca in L. Steinerja pred Vero Menčikovo. Leta 1937 so v Rogaški Slatini odigrali 3. prvenstvo Jugoslavije z mednarodno udeležbo. Zmagal je Miguel Najdorf pred trojico Foltys, Pirc in Saemisch.

Ob 25-letnici Ljubljanskega šahovskega kluba je bil leta 1938 v Ljubljani še en mednarodni turnir. Simultanke je v Sloveniji igralo veliko mednarodnih mojstrov in velemojstrov. Med njimi sta bila tudi dva svetovna prvaka: Emanuel Lasker in Aleksander Aljehin (dvakrat). Razen šahovskih rubrik v dnevnikih in revijah druge domače strokovne literature skoraj ni bilo. Nekaj malega je bilo na voljo v srbohrvaščini, predvsem mesečnik Šahovski glasnik, ki ga je v Zagrebu urejal mednarodni mojster Vladimir Vuković, od leta 1938 pa Vasja Pirc. To glasilo ŠSJ je imelo začetnika v reviji ŠAH, ki ga je od julija 1922 do decembra 1923 izdajal ŠK Maribor pod uredništvom sodnika E. Kramerja, in sicer dvojezično (tudi nemško), da bi bili v srednji Evropi bolje seznanjeni s šahovskim življenjem v Jugoslaviji, kot je bilo navedeno v predgovoru uredništva. Šahovski glasnik ga je nasledil leta 1925. Dr. Milan Vidmar je leta 1936 izdal učbenik Šah. Z zasedbo in razdelitvijo slovenskega ozemlja med tri okupatorje, aprila 1941, se je končalo tudi plodno drugo obdobje slovenskega šaha, ki je štelo že 31 šahovskih klubov z več kot 800 člani. Poleg velemojstra in mednarodnega mojstra smo imeli še pet mojstrov in vrsto najmočnejših amaterjev. Odigranih je bila cela vrsta domačih in mednarodnih turnirjev.

Po drugi vojni, do osamosvojitve

V Sloveniji je svoje delo po drugi svetovni vojni takoj obnovil Šahovski odbor Slovenije in že ob prelomu 1945/46 v Ljubljani priredil turnir osvoboditve. Žal mu je uspelo pritegniti na turnir le enega mednarodnega mojstra iz tujine, Ludeka Pachmana. Zmagal je Svetozar Gligorić. Šahovski odbor Slovenije je 28.4.1946 na občnem zboru utrdil organizacijo in ustanovil štiri okrožne šahovske odbore na sedežih telesnokulturnih okrožij. Za predsednika je izvolil Eda Turnherja, ki je to ostal do leta 1963. Šah je do šestdesetih let užival precejšnjo avtonomijo in je tesno sodeloval v paritetnih organih ŠSJ. Nova Samoupravna telesnokulturna skupnost Slovenije in Zveza telesnokulturnih organizacij Slovenije pa sta šahiste na podlagi tako imenovanih "portoroških sklepov" nadvse razočarali, saj sta kljub vsem ugovorom in argumentom uvrstili šah v tretjo skupino najmanj pomembnih med 50 športnimi panogami. Kot umski dejavnosti šahu niso mogla ustrezati tudi vsa zahtevana merila. Zato se mu je položaj samo še slabšal in začel je nazadovati in zaostajati za drugimi republikami in pokrajinama. S težkim položajem šaha so se ubadali predsedniki Jože Pavličič 1963-1970, Ljuban Jakše 1970-1981 in še dandanes Milan Kneževič od leta 1981 naprej. Po zares množičnem razmahu šolskih šahovskih krožkov ob zgledni prizadevnosti učiteljev-mentorjev, je v jugoslovanskem merilu sodelovalo na desettisoče, v letu 1981/1982 celo okrog 120.000 učencev in učenk, ki so se potem prek občinskih in regionalnih tekmovanj (tudi v sodelovanju z društvi prijateljev mladine in seveda ob podpori samih staršev) prebijali do republiških prvenstev in končno do zveznih prvenstev osnovnih šol v stalni množični akciji "Šah mladini". Z nalogami šahovskega opismenjevanja in izobraževanja je nujno povezano vprašanje strokovne literature, ki je v slovenščini skoraj ni bilo. Pri tem ima izjemno vlogo redno glasilo. To so poudarili na ustanovitvenem kongresu Šahovske zveze Jugoslavije, na katerem so skupaj z republiškimi zvezami sprejeli zahteven program za razvoj množičnega in kakovostnega šaha. ŠZS je že februarja 1949 s prvo številko mesečnika ŠAH začela tekoče objavljati poročila o bogatem šahovskem življenju doma in v tujini z dobrimi komentiranimi partijami in teoretičnimi pregledi, o dogodkih po deželi, o množičnih srečanjih, razvitem sindikalnem šahu, simultankah, o problemskem šahu in drugem. Žal je z letom 1952 prenehal izhajati. Ponovno je začel leta 1976 izhajati Vestnik, najprej v ciklostilni tehniki, potem pa dvomesečno v tiskanih brošurah. Že pripravljena izdaja pa je leta 1988 ostala v rokopisu, zopet zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. Izdanih je bilo veliko biltenov o raznih turnirjih in drugih šahovskih dogodkih. Razveseljevati so začele prve, in to imenitne šahovske knjige. Dr. Milan Vidmar je prispeval: Razgovore o šahu z začetnikom (1946), Pol stoletja ob šahovnici (1951), Šah (1957), Vasja Pirc: Turnir osvoboditve (1946), Stauntonov spominski turnir (1953), Novejša teorija šahovskih otvoritev (indijski kompleks v petih knjigah) leta 1959, v sodelovanju z Ivom Bajcem in Frančkom Brglezom: Čateške toplice (šampionat) leta 1968, dr. Anton Bajec: Šahovska začetnica (1950), Zvone Kržišnik: Šahovski učbenik (prevod iz hrvaščine 1962), Anton Preinfalk je v treh jezikih uredil: Jubilejni mednarodni turnir Bled 1961 (1962), Slovenski šah (1972), Vojko Musil, Avgust Majerič in R. Šoštarič: Spoznajmo skrivnosti šahovske igre (1977), Bruno Parma in Boris Kutin: Šah za vsakogar (1987), Srdjan Bavdek: Prve poteze (1978), V vrtincu mata (1993), Šah (1995), Janez Stupica: Šah skozi stoletja (1982). Položaj šahovske knjige se vsekakor izboljšuje. Ob rednem prirejanju prvenstvenih tekmovanj so bila priljubljena regionalna srečanja na številnih deskah. Posebno odmevnih je bilo sedem množičnih srečanj s hrvaškimi šahisti v letih 1947-1955: štirje v Rogaški Slatini (prvi in tretji na 200, sicer na 100 deskah), v Zagrebu na 300, v Ljubljani na 200 in Celju na 100 deskah. Na prvih 10 deskah je potekal nekakšen uradni dvoboj. Najboljši hrvaški šahisti so zmagali štirikrat, slovenski pa trikrat. Skupaj na 1100 deskah je bil rezultat 514:586. Slovenija je še naprej ostala zvesta mednarodnim turnirjem in reprezentančnim dvobojem, pri čemer tudi druge republike niso več zaostajale. Turnirji: Turnir osvoboditve v Ljubljani z zmago Gligorića (1945/46), Bled 1950 z zmago Najdorfa, Ljubljana 1955 (Karaklajić), Medconski 1958 v Portorožu (Talj), Dva kroga kandidatska dvoboja 1959 na Bledu, Veleturnir 1961 na Bledu (Talj pred Fischerjem), Maribor 1967 (Unzicker pred Reshevskym). Vmes jih je bilo tudi nekaj z manjšo udeležbo tujcev: Rogaška Slatina 1948 (Rabar pred Pucem), Jubilejni turnir Vestnika (Bertok), Celje 1957 (Puc). V letu 1969 se je začela serija tradicionalnih spominskih turnirjev dr. Milana Vidmarja: Ljubljana 1969 (A. Planinec), Ljubljana-Portorož 1973 (L. Portisch), Portorož-Ljubljana 1975 (A. Karpov), Ljubljana-Portorož 1977 (B. Larsen), Bled-Portorož 1979 (J. Tomman), Portorož-Ljubljana 1985 (L. Portisch, Z. Ribli, A. Miles), Portorož-Ljubljana 1987 (I. Sokolov in U. Boensch), Ljubljana-Rogaška Slatina 1989 (P. Nikolić), Bled-Rogaška Slatina 1991 (P. Nikolić). Visoke kategorije teh turnirjev so bile za naše igralce lepa preizkušnja v boju z najboljšimi svetovnimi velemojstri. Več možnosti so našim ponujali Pirčevi memoriali od leta 1981 naprej. Prvi je bil v Ljubljani. kjer je zmagal Stefan Đurić, nato pa na dve leti v Mariboru: 1983 (Nikolac), 1985 (Hazai), 1987 (Nikolac pred Lukacsem in Ciganom), 1989 (Lukov pred Ciganom in Mohrom), 1990 (I. Sokolov). Mednarodni turnirji ŽŠK Maribor so bili še: 1977 (Barle in Parma), 1978 (Rakić), 1980 (V. Kovačević). Leta 1987 so se začeli mednarodni turnirji tudi v Ptuju s "Kurentom" s čedalje močnejšo mednarodno udeležbo. V Ljubljani je LŠK organiziral dva jubilejna mednarodna turnirja: leta 1983, ob sedemdesetletnici (J. Barle) in 1988, ob petinsedemdesetletnici (L. Gostiša in J. Pribyl). Mednarodne turnirje so organizirali tudi v drugih krajih, npr. RIKO Ribnica 1979 (Meštrović). Pri reprezentančnih srečanjih moramo najprej izjemoma navesti povojno olimpiado 1950 v Dubrovniku z zlato medaljo: predsednik ŠSJ je bil Ljuban Jakše, vrhovni sodnik dr. Milan Vidmar, kapetan Ludvik Gabrovšek in člani poleg Gligorića, Trifunovića in Rabarja, Vasja Pirc, Milan Vidmar ml. in Stojan Puc. Tudi sicer so na olimpiadi do leta 1980 redno sodelovali Vasja Pirc, Bruno Parma in Albin Planinec. Od leta 1952 je imela slovenska reprezentanca več mednarodnih prijateljskih srečanj: leta 1952 z Belgijo (7.5:2.5) in z istim rezultatom avstrijsko Koroško. Od leta 1971 se je izmenično zvrstilo šest srečanj s češko reprezentanco na 10 deskah (na deveti deski članica in na deseti mladinec), in sicer v Ljubljani z najhujšim porazom 4.5:15.5. V Pragi (1972) 10:10 in na Severnem Moravskem 7.5:8.5, Radenci (1973) 8:12, Marianske Lazne (1974) 8.5:11.5, Portorož (1975) 6:14 ter Olomouc (1976) 8.5:11.5. S severno Italijo smo se srečali trikrat: Trst (1974) 9.5:10.5, Parma (1975): 5.5:2.5, Rogaška Slatina (1976) 13.5:6.5. Leta 1980 je bilo v Voitsbergu (Gradec) srečanje s Štajersko 12.5:7.5. Podobnih reprezentančnih srečanj potem ni bilo več. Čedalje bolj so začeli prevladovati mednarodni turnirji, ki so bili ob plačilu prijavnine odprti za vse šahiste in šahistke. Uveljavili so se letni festivali, na katere si prizadevajo privabiti kar največ velemojstrov in mednarodnih mojstrov. Zaradi velike udeležbe, tudi po več sto igralcev, uporabljajo švicarski sistem določanja parov, največkrat za 9 ali 11 kol. Pri nas je najstarejši blejski festival, ki se ga čedalje bolj udeležujejo naši mlajši šahisti in šahistke in tako že zgodaj nastopajo v mednarodni areni in hitreje napredujejo. Od leta 1990 je redno na sporedu tudi odprti mednarodni šahovski turnir mesta Ljubljana. Naslednje leto se mu je pridružil še odprti mednarodni turnir Alpe-Adria v Portorožu, ki je po smrti Jovana Nikoliča žal usahnil, začeli pa so se turnirji v Novi Gorici. Šahovska igra je pri Slovencih že dolgo med najbolj razširjenimi aktivnostmi nasploh. To pa se ne odraža dovolj v organizacijskem pogledu, kot včlanjenih v osnovnih organizacijah, društvih, klubih in sekcijah v Šahovski zvezi Slovenije. Največje število je bilo doseženo leta 1984, ko je bilo včlanjenih 115 organizacij z več kot 9200 registriranimi člani in članicami. Samo 11 jih je imelo na voljo lastne društvene prostore. Tedaj so delovali še trije poklicni šahovski trenerji. Zanimivo je, da smo dosegli največje število registriranih (11.241) leta 1956, ko so bile izdane trajne zvezne izkaznice, in sicer v več kot 160 društvih in sekcijah. Zaradi splošnih razmer in potem političnega in gospodarskega preoblikovanja se je slabšal tudi položaj v šahu in število osnovnih organizacij je začelo nihati ter potem postopoma upadati do 67. V zadnjih letih se je število ustalilo pri 80-85 društvih z okrog 3800 registriranimi člani ter okrog 10.000 igralci na rating listi.

V samostojni Sloveniji

Šah je s politiko svetovne šahovske zveze FIDE in prav tako kontinentalne zveze, ki organizirata mladinske evropske in svetovne festivale mladih v starostnih skupinah do 10, 12, 14, 16 in 18 let, veliko pridobil na razvoju. Zelo priljubljeno postaja tudi v Sloveniji, saj se je z uvedbo novih mladinskih tekmovanj število udeležencev na državnih tekmovanjih povečalo s 40 na blizu 300. Vsekakor ne moremo mimo številnih visokih uvrstitev naših najmlajših, predvsem deklet. Med njimi lahko iščemo bodoče igralce in igralke z najvišjimi naslovi. Po dolgem sušnem obdobju smo zopet prišli do novih velemojstrov: Dražen Sermek (1994), Georg Mohr (1997) in Duško Pavasovič (2000) in mednarodnih mojstrov: Aljoša Grosar, Matjaž Mikac, Bogdan Podlesnik, Marko Tratar, Primož Šoln, Igor Jelen, Miran Zupe, Simon Jerič, Leon Mazi, Toni Kos, Domen Krumpačnik ter Kiti Grosar in Anita Ličina med igralkami. Prvi nastop za samostojno Slovenijo je bil leta 1992 na šahovski olimpiadi v Manili, kjer je bil dosežen izreden uspeh z delitvijo 17.-21. mesta med 102 državami in z bronasto medaljo Leona Gostiše na 4. deski, ki je tudi prva medalja za Slovenijo nasploh. Ekipni uspehi so se nadaljevali z zmago leta 1997 na Srednjeevropskem pokalu v Montecatini termah v Italiji ter z odličnimi uvrstitvami na evropskih ekipnih prvenstvih: 7. mesto v Batumiju leta 1999 in 5. mesto v Leonu leta 2001 ter 11. mesto ženske ekipe (Leon 2001) in na olimpiadah: 12. mesto v Istanbulu leta 2000 (med 120 državami). V devetdesetih letih so se nadaljevali mednarodni šahovski turnirji, kot so Vidmarjev in Pirčev memorial kot vrhunski šahovski prireditvi. Nadaljujejo se mednarodni turnirji v Ptuju, šahovskih festivalov na Bledu je bilo že 22, v Ljubljani 12, v Novi Gorici 7. Čedalje več se igra pospešeni šah na 15 minut. Tu ima rekord z udeležbo 197 igralcev Šahovski klub Griže. ŠD Stari trg ob Kolpi je uspelo prirediti največji ženski turnir na svetu s 130 igralkami. Leta 1996 je začel redno izhajati mesečni Šahovski vestnik s pregledom aktualnih rezultatov in dogodkov ter napovednikom. Od leta 1991 je četrtletno izhajala Šahovska misel, ki je v letu 2001 začela izhajati mesečno. Računalniki so omogočili redno izdajanje turnirskih biltenov in olajšali pripravo knjig. Ponatisnjena je bila knjiga Milana Vidmarja Pol stoletja ob šahovnici, leta 1997 sta Janko Bohak in Boris Žlender izdala knjigo Dopisni šah v Sloveniji, leta 1999 sta bila izdana prevoda Aleša Drinovca Šah za začetnike in Šahovska šola ter Monografija ob uspehu na evropskem ekipnem prvenstvu. Leta 2000 je izšla knjiga Vojka Mencingerja in Aleša Drinovca Šah na Bledu v 20. stoletju. Pomurski šahisti so ob svoji 80-letnici izdali knjigo Soboški šah (2001). Informacijska doba je krepko vplivala tudi na šah. Čedalje močnejši šahovski programi premagujejo tudi velemojstre in celo svetovne prvake, obenem pa pripomorejo k učenju šaha najmlajših. Informacije so danes z internetom dostopne v istem trenutku, ko se igrajo partije. To veliko prispeva k popularizaciji šaha, saj dogodke lahko spremljajo množice v neposrednem prenosu. K informiranosti šahistov od leta 1996 veliko prispeva tudi internetna stran Šahovske zveze Slovenije z vsemi pomembnejšimi rezultati in dogodki (www.sah-zveza.si). Največje priznanje je bilo slovenskemu šahu izkazano leta 1998 na kongresu svetovne organizacije FIDE v Elisti, ko so mu zaupali organizacijo 35. Šahovske olimpiade leta 2002 na Bledu. Leto 1998 je prelomno tudi po drugi plati, saj je tega leta Boris Kutin postal predsednik Evropske šahovske zveze (ECU) in s tem prvi Slovenec, predsednik kakšne mednarodne športne organizacije.

KRONOLOŠKI PREGLED

  • 1856 prvi slovenski problemisti Josip Ogrinec (5.4.1844-13.5.1879), Josip Plahuta (13.5.1827-22.7.1883), Janez Jurij Dragatin (10.9.1829-4.7.1881), Ivan kos (1.12.1846-13.11.1907), Robert Braune (13.4.1845-7.3.1924), Andrej Uršič (28.9.1864-1.9.1925)
  • 1869 Prvi šahovski članek v slovenskem časopisu
  • 1870 Gašper Kos 2. mesto na prvem avstrijskem dvokrožnem turnirju
  • 1911 dr. Milan Vidmar je postal prvi slovenski velemojster
  • 1912 Ustanovitev Ljubljanskega šahovskega kluba (31.1.1912)
  • 1921 V Celju ustanovitev Jugoslovanske šahovske zveze
  • 1928 Šahovska rubrika dr. Milana Vidmarja v Jutru (do 1934)
  • 1929 Rogaška Slatina: prvi mednarodni turnir v Sloveniji
  • 1931 Velemojstrski turnir na Bledu z zmagovalcem Aljehinom
  • 1948 Prvo žensko prvenstvo Slovenije
  • 1950 Zlata medalja za Jugoslavijo na Šahovski olimpiadi v Dubrovniku
  • 1951 Prvo člansko prvenstvo Slovenije
  • 1953 Vasja Pirc postane velemojster za zmago v Lodzu 1938
  • 1957 Prvi mednarodni turnir po švicarskem sistemu
  • 1958 Portorož, Medconski turnir z zmagovalcem Taljem
  • 1959 Bled-Zagreb-Beograd, Turnir kandidatov z zmagovalcem Taljem
  • 1961 Bruno Parma osvoji naslov mladinskega svetovnega prvaka
  • 1963 Bruno Parma postane velemojster
  • 1963 Začetek pionirskih prvenstev Slovenije
  • 1967 Milka Ljiljak Ankerst osvoji naslov mednarodne mojstrice
  • 1969 Začetek Vidmarjevih memorialov
  • 1972 Albin Planinec postane velemojster
  • 1974 3. mesto Oskarja Orla na kadetskem svetovnem prvenstvu
  • 1977 Portoroški sklepi močno zavrejo razvoj šaha
  • 1981 Začetek Pirčevih memorialov
  • 1981 1. Šahovski festival na Bledu
  • 1983 1. mednarodni turnir ob obletnici LŠK
  • 1984 Stojan Puc dobi naslov velemojstra za rezultat na šahovski olimpiadi v Dubrovniku 1950
  • 1985 Svetovno prvenstvo mladink v Dobrni
  • 1987 1. Mednarodni turnir v Ptuju
  • 1991 Osamosvojitev Šahovske zveze Slovenije
  • 1992 Včlanitev ŠZS v FIDE
  • 1992 Prvi nastop slovenske reprezentance za samostojno Slovenijo na šah. olimpiadi, bronasta medalja Leona Gostiše
  • 1992 Uvedba slovenskega ratinga
  • 1994 4. mesto Kiti Grosar na svetovnem mladinskem prvenstvu
  • 1994 Dražen Sermek postane velemojster
  • 1997 Zmaga na pokalu Mitropa
  • 1997 Georg Mohr postane velemojster
  • 1998 Boris Kutin postane predsednik Evropske šahovske zveze
  • 1998 Slovenija pridobi organizacijo 35. Šahovske olimpiade
  • 1999 7. mesto na evropskem ekipnem prvenstvu v Batumiju
  • 1999 Anton Preinfalk prejme prvo Vidmarjevo priznanje za življenjsko delo
  • 2000 Duško Pavasovič postane velemojster
  • 2000 12. mesto na šahovski olimpiadi v Istanbulu
  • 2001 5. mesto na evropskem prvenstvu v Leonu - člani, bronasta medalja Georga Mohra
  • 2001 11. mesto ženske ekipe na evropskem prvenstvu v Leonu, srebrna medalja Darje Kapš

Slika 2 (Jugoslovanska reprezentanca na šahovski olimpiadi v Dubrovniku: z leve Rabar, Gligorić, Trifunović, Pirc, Gabrovšek (kapetan), Vidmar ml., Puc)

Milan Vidmar (22.6.1885-9.10.1963)

  • Velemojster od leta 1911
  • 1911 San Sebastian: 1. Capablanca 9.5, 2. Vidmar 9 (postane velemojster)
  • 1922 London: 1. Capablanca 13, 2. Aljehin 11.5, 3. Vidmar 11
  • 1925 Hastings: 1.-2. z Aljehinom
  • 1926 Semmering: 1. Spielmann 13, 2. Aljehin 12.5, 3. Vidmar 12
  • 1927 New York (za izzivalca): 1. Capablanca 14, 2. Aljehin 11.5, 3. Nimcovič 10.5, 4. Vidmar, 5. Spielmann 8 in 6. Marshall 6
  • 1938 Zmaga na 4. šampionatu Jugoslavije v Zagrebu
  • 1948 V Moskvi kot glavni sodnik razglasi Mihaila Botvinika za svetovnega prvaka
  • 1950 Glavni sodnik šahovske olimpiade v Dubrovniku

Vasja Pirc (19.12.1907-3.6.1980)

  • Velemojster od 1938 (uradno podeljeno 1953)
  • 1931 Praga: najboljši rezultat na 4. deski na šahovski olimpiadi
  • 1938 Lodz: 1. Pirc, 2. Tartakower, 3. Eliskases
  • 1938 Harzburg: 1. mesto
  • 1947 Teplice-Sanov: 1.-2. mesto
  • 1949 Bled-Ljubljana, dvoboj s svetovnim prvakom Maksom Euwejem 5:5
  • 1950 1. mesto z ekipo na šahovski olimpiadi v Dubrovniku (srebrna medalja na 2. deski)
  • Petkrat prvak Jugoslavije (1935, 1936, 1937, 1948, 1953)
  • Po njem ime Pirčeva otvoritev (1.e4 d6)

Bruno Parma (30.12.1941)

  • Velemojster od 1963
  • 1961 Haag, mladinski svetovni prvak
  • 1961 Bled, 8. mesto
  • 1962 Beverwijk, 1. mesto
  • 1962 Malaga, 1.-3. mesto
  • 1964 Jeruzalem, 1. mesto
  • 1964 Polanica Zdroj, 1.-2. mesto
  • 1965 Reggio Emilia, 1. mesto
  • 1968 Bukarešta, 1. mesto
  • 1968 Pariz, 1. mesto
  • 1970 Sarajevo, 1.-2. mesto
  • 1971 Netanya, 1.-2. mesto
  • 1971 Reggio Emilia, 1. mesto
  • 1975 Reykiavik, 2.-3. mesto
  • 1980 Rim, 2. mesto
  • 1982 Sant Maxim, 2.-3. mesto
  • 1965 Novi Sad, 2.-3. mesto na prvenstvu Jugoslavije
  • Nastopil na osmih olimpiadah: Varna 1962 (6/9 na 5. deski), Tel Aviv 1964 (5/9 na 4. deski), Havana 1966 (4. deska), Lugano 1968 (5. deska), Siegen 1970 (5. deska), Nica 1974 (6. deska), Buenos Aires 1978, Valleta 1980 (3. deska)
  • Nasilec šestih olimpijskih medalj (štiri srebrne in dve bronasti).
  • V letih 1991-1997 prvi selektor slovenske moške reprezentance v Manili 1992, Moskvi 1994, Erevanu 1996.

Albin Planinec (18.4.1944)

  • Velemojster od 1972.
  • 1969 1. Memorial dr. Milana Vidmarja, 1. mesto
  • 1970 Čačak, 1. mesto
  • 1970 Varna, 1. mesto
  • 1971 Skopje, 2.-3. mesto
  • 1973 Amsterdam, 1.-2. mesto
  • 1979 Štip, 2.-3. mesto
  • Nastopil na šahovski olimpiadi v Nici leta 1974 (11.5/15 na 4. deski)

Stojan Puc (9.4.1921)

  • Velemojster od 1984.
  • Sodeloval na 17prvenstvih Jugoslavije. V letih 1947 in 1951 3. mesto, leta 1961 2.-4. mesto.
  • 1948 Rogaška Slatina, 2. mesto
  • 1949 Dunaj, 1.-2. mesto
  • 1956 Krinica, 2.-4. mesto
  • 1957 Portorož, 2.-5. mesto
  • 1957 Sarajevo, 1. mesto
  • 1960 Sarajevo, 1.-2. mesto
  • 1962 Novi Sad, 2. mesto
  • Član zmagovalne ekipe Jugoslavije na olimpiadi 1950 v Dubrovniku.

Enver Bukić (2.12.1937)

  • Velemojster od 1976.
  • Slovenski državljan od 1991.
  • 1967 2. mesto na prvenstvu Jugoslavije
  • 1968 Beograd, 1. mesto
  • 1974 2.-4. mesto na prvenstvu Jugoslavije
  • 1975 Vršac, 1.-2. mesto
  • 1975 Ulm, 1.-3. mesto
  • 1976 2. mesto na prvenstvu Jugoslavije
  • 1979 Tuzla, 1. mesto

Dražen Sermek (30.1.1969)

  • Velemojster od 1994.
  • Slovenski državljan od 1992.
  • Zmagovalec treh šahovskih festivalov na Bledu 1991, 1992, 1993
  • Slovenski prvak 1993 in 1998
  • 1994 Memorial Vasje Pirca, 2. mesto
  • Številne zmage in uvrstitve med prve tri na mednarodnih odprtih turnirjih.
  • Slovenski olimpijski reprezentant 1994, 2000.

Aleksander Beljavski (17.12.1953)

  • Velemojster od 1975.
  • Slovenski državljan od 1995.
  • 1973 Mladinski svetovni prvak
  • Na prvenstvih Sovjetske zveze je nastopil enajstkrat. Prvak v letih 1974, 1980/81, 1987, 1990
  • 1978 Kijev, 1. mesto
  • 1980 Bukarešta, 1. mesto
  • 1980 Taškent, 1. mesto
  • 1981 Tilburg, 1. mesto
  • 1982 Sarajevo, 1. mesto
  • 1982 Kandidat za svetovnega prvaka
  • 1983 Izgubil četrtfinale kandidatov proti Kasparovu
  • 1984 Wijk aan Zee, 1.-2. mesto
  • 1986 Tilburg, 1. mesto
  • 1990 Amsterdam, 1. mesto
  • 1993 Beograd, 1. mesto
  • 1994 Leon, 1. mesto
  • 1995 Bern op, 1. mesto
  • 1995 Slovenski državni prvak
  • 1996 Polanica Zdroj, 1. mesto
  • 1996 Bled op, 1. mesto
  • 1997 Frankfurt op, 1. mesto
  • 2001 Ljubljana, 1. mesto
  • Na šahovskih olimpiadah je z ekipo Sovjetske zveze zmagal leta 1982 in 1984 (po 8/10 na 1. deski).
  • 1. deska slovenske olimpijske reprezentance: Erevan 1996 (10.5/14), Elista 1998 (8.5/12), Istanbul 2000 (3.5/5)
  • Z reprezentanco Slovenije na ekipnem evropskem prvenstvu v Batumiju (1999) osvojil 7. mesto in v Leonu (2001) 5. mesto.

Adrian Mihalčišin (18.11.1954)

  • Velemojster od 1978.
  • Slovenski državljan od leta 1999.
  • 1977 Zvezni turnir mladih mojstrov Sovjetske zveze, 1. mesto
  • 1977 Rim, 1.-2. mesto
  • 1978 Vrnjačka Banja, 1.-2. mesto
  • 1978 Pecs, 1. mesto
  • 1979 Leipzig, 1.-2. mesto
  • 1980 Koebenhavn, 1.-2. mesto
  • 1982 Dunaj, 1.-3. mesto
  • 1985 Hastings, 2. mesto
  • 1987 Karvina, 2.-3. mesto
  • 2000 Ptuj, 1. mesto
  • Nastopi na šahovskih olimpiadah za slovensko reprezentanco: Istanbul 2000 (5.5/12 na 2. deski).
  • Z reprezentanco Slovenije na ekipnem evropskem prvenstvu v Batumiju (1999) osvojil 7. mesto in v Leonu (2001) 5. mesto.

Georg Mohr (2.2.1965)

  • Velemojster od 1997.
  • 1989 Memorial Vasje Pirca, 3. mesto
  • 1993 Memorial Vasje Pirca, 1. mesto
  • 2000 Ptuj, 2. mesto
  • Slovenski olimpijski reprezentant: Manila 1992 (6.5/10 na 3. deski), Moskva 1994 (9/13 na 4. deski), Erevan 1996 (8.5/14 na 2. deski), Elista 1998 (4/10 na 2. deski), Istanbul 2000 (4/8 na 5. deski)
  • Z reprezentanco Slovenije na ekipnem evropskem prvenstvu v Batumiju (1999) osvojil 7. mesto in v Leonu (2001) 5. mesto.
  • Bronasta medalja na evropskem ekipnem prvenstvu Leon 2001 na 5. deski.

Duško Pavasović (15.10.1976)

  • Velemojster od 2000.
  • 1996 Nova Gorica op, 1. mesto
  • 1999 Prvenstvo Slovenije
  • 2001 Nova Gorica op, 1. mesto
  • Slovenski olimpijski reprezentant: Erevan 1998 (6/10 na 3. deski), Istanbul 2000 (8.5/12 na 4. deski).
  • Z reprezentanco Slovenije na ekipnem evropskem prvenstvu v Batumiju (1999) osvojil 7. mesto in v Leonu (2001) 5. mesto.

Mednarodni mojstri:

  • Milan Vidmar ml. (16.12.1909-9.11.1980)
  • Zvonimir Meštrović (17.10.1944)
  • Vojko Musil (18.8.1945)
  • Iztok Jelen (19.1.1947)
  • Zlatko Bašagić (18.12.1947)
  • Janez Barle (21.3.1952)
  • Darko Šifrer (18.5.1956)
  • Danilo Polajžer (9.10.1958)
  • Leon Mazi (17.4.1959)
  • Miran Zupe (16.3.1960)
  • Leon Gostiša (31.3.1961)
  • Bogdan Podlesnik (1.7.1961)
  • Simon Jerič (7.1.1963)
  • Matjaž Mikac (4.11.1964)
  • Domen Krumpačnik (8.5.1966)
  • Aljoša Grosar (23.11.1967)
  • Toni Kos (28.6.1972)
  • Igor Jelen (13.7.1972)
  • Marko Tratar (20.5.1974)
  • Primož Šoln (12.11.1978)

Mednarodne mojstrice:

  • Milka Ankerst (6.4.1942)
  • Anita Ličina (27.9.1972)
  • Kiti Grosar (24.2.1976)

Mednarodni šahovski sodniki:

  • dr. Milan Vidmar 1951
  • Vasja Pirc 1973
  • dr. Viljem Lippai 1970
  • dr. Anton Bajec
  • Lado Hren 1973
  • Valter Šinkovec 1988
  • Franček Brglez
  • Ludvik Gabrovšek
  • Bojan Arzenšek 1999
  • Janko Bohak 1981
  • Aleš Drinovec 1994
  • Danilo Hari 1989
  • Stanislav Hrovat 1983
  • Milan Kneževič 1988
  • Vojin Perović 1985
  • Anton Preinfalk 1978
  • Jožef Prestrl 1985
  • Drago Šiftar 1988
  • Mladen Tancer 1983
  • Branko Vadlja 2001
  • Boris Žlender 1999

Dopisni velemojstri:

  • dr. Milan Vidmar
  • Franček Brglez
  • Leon Gostiša
  • Boris Žlender

Predsedniki Šahovske zveze Slovenije

  • Anton Kozina 1935-1938
  • Ciril Vidmar 1938-1940
  • prof. Anton Bajec 1940-1941
  • Edo Turnher 1946-1963
  • Jože Pavličič 1963-1970
  • Ljuban Jakše 1970-1981
  • Milan Kneževič od 1981