LŠK Metalka Trgovina



KlubRegijaUstanovljen
LŠK Metalka TrgovinaLJU1912
RegistracijaLigaTRR
31.1.2008DL02017-0014576880
Igralni prostorObratovalni časDavčna številka
Šahovski dom, Bravničarjeva 13PO,ČE 17-2175614146
PredsednikNaslov predsednikaPošta predsednika
Franc GajšekVurnikova 111000 Ljubljana
Prejemnik pošteNaslov prejemnikaPošta prejemnika
Preinfalk AntonStreliška 3/81000 Ljubljana
Telefon-službaTelefon-domaFaks
01 2323-525
E-mailURL
primoz.soln@metalka.si

SPONZORJI




IGRALCI

1.  4203380 1158441 Miladinovic, Igor GM 2572 2604

2.  922900 1158428 Sedlak, Nikola GM 2553 2557

3.  14601060 1070023 Šoln, Primož IM 2388 2331

4.  14604051 1060244 Zorko, Jure FM 2381 2321

5.  14600340 1020054 Navinšek, Tomaž FM 2304 2250

6.  14600943 1010074 Piškur, Mitja FM 2305 2242

7.  14600129 1070002 Podlesnik, Bogdan IM 2383 2359

8.  14600439 1010161 Zorman, Vojko FM 2332 2298

9.  14602334 1060028 Kapš, Darja WGM 2291 2183

10.  14604272 1030331 Novak, Ksenija WFM 2163 2080

11.  14602032 1080077 Števanec, Lea WFM 2131 2041

12.  14603586 1010345 Hari, Veronika WM 2003 1896

13.  14606950 1010655 Bandelj, Mirko II 2002 1834

14.  14605201 1013139 Kavčič, Janez I 1965 1896

15.  14606003 1060255 Pucelj, Marko II 1899 1689

16.   1010015 Musič, Gojko I 0 2000

17.   1010084 Zupanc, Mojca WI 0 1660

V Avstroogrskem cesarstvu do 1919 in ustanovitev prvega slovenskega šahovskega društva LŠK 1912

Slovenci v deželah nekdanjega Avsto-Ogrskega cesarstva so se lahko zgodaj, že v začetku 19. stoletja, dobro seznanili s šahom kot družabno in kulturno igro ter jo gojili v vse večjem številu omizij in krožkov po vseh večjih krajih v javnih prostorih (gostišča, kavarne in celo uradi), internatih, semeniščih in vojski. Pravih krožnih turnirjev še dolgo ni bilo, zato pa se je tembolj razvijal problemski šah v sestavljanju in reševanju raznovrstnih problemov, ki so jih razpisovale razne revije in časopisi. Slovenski komponisti so se uspešno uveljavili do samega evropskega vrha; imena Josip Plahuta, Ivan Kos, Robert Braune in Andrej Uršič so poleg drugih kompozitorjev in reševalcev postala svetovno znana.

S tehničnim napredkom so postale zanimive dopisne partije. Prvi pravi krožni turnir je bil 1870 v Gradcu (zaradi vojne okrnjeno državno prvenstvo) z zmago mojstra in profesorja matematike Johanna Bergerja, tudi avtorja znamenitih tablic za razvrščanje igralcev po kolih in barvah figur (t.i. Bergerjev sistem). V dvokrožnem tekmovanju si je drugo mesto priboril Borovničan Gašper Kos, ki je premagal tudi zmagovalca.

Čeprav Ljubljana ni bila med prvimi, pa je bila po zaslugi prezgodaj umrlega pisatelja in komponista Josipa Ogrinca ter Ivana Kosa najuspešnejša pri propagiranju šaha. Organizirala sta prvo šahovsko rubriko v literarnem mesečniku Slovenski glasnik 1869 in poleg problemov objavila slovensko izrazoslovje in program. Sledile so z rubrikami še druge literarne revije, kot začetki slovenske šahovske literature.

Proti koncu 19. stoletja so začeli ljubljanski šahovski krožki izredno napredovati in so združevali nekaj najmočnejših slovenskih šahistov. Najmočnejši je bil prav tisti, ki ga je ustanovil in vodil Henrik Pfeifer (1864-1932), pravnik, prvi slovenski stenograf in tajnik kranjskega deželnega zbora, ter od 1919 pri poverjeništvu za notranje zadeve pri deželni vladi za Slovenijo do upokojitve 1924. Kot prvaka Ljubljane ga je 1902 pred odhodom na Dunaj izzval na dvoboj šestnajstletni Milan Vidmar, saj mu je priznaval mojstrsko moč (+5,-2,=1). Več let je Pfeifer urejal tudi šahovsko rubriko v Slovencu.

Veliki mednarodni uspehi, zlasti pa sijajno 2.-3. mesto za Capablanco v San Sebastianu 1911 že mladega doktorja tehn. znanosti Milana Vidmarja so pobudili ljubljanske šahiste, da so pod njegovim mentorstvom 31.1.1912 ustanovili prvo slovensko šahovsko društvo "Ljubljanski šahovski klub". Zbrali so se v salonu restavracije "Pri starem Rimljanu" na Rimski cesti št. 4 in za predsednika izvolili Henrika Pfeiferja, kar je ostal do 1922, ko so mu dodelili naslov častnega predsednika. Večer se je končal z Vidmarjevo simultanko. Izvedli so prvi turnir za prvenstvo kluba z zmagovalcem I. H. Nickerlom. Delovanje je pretrgala prva svetovna vojna.

LŠK v Kraljevini Jugoslaviji od 1918 do 1941

Leta 1919 je LŠK hitro obnovil aktivnosti pod istim predsednikom Pfeiferjem in že malo pomlajenim moštvom, vendar je čedalje bolj prevzemal vodilno vlogo novi mladi rod, iz katerega si je priborilo mojstrski naslov kar 7 igralcev in še vsi mojstrski kandidati niso mogli priti na vrsto, ker jih je prehitela druga svetovna vojna.

LŠK je že 1925 nastopil na 1. jugoslovanskem prvenstvu in dosegel s ŠK Zagrebom 4:4, konec leta pa s Trstom 4:5. Naslednje leto je LŠK najprej premagal ŠK Zagreb 4,5:3,5 in v finalu Subotico s 6:2 ter prvič postal državni moštveni prvak. Povrhu je naslednji dan odpravil še ŠK Novi Sad s 5,5:2,5. Leta 1930 je ŠK Zagreb spet izločil LŠK ob 2:2. V zadnjih tekmah so že nastopali prvi predstavniki nove generacije (Vasja Pirc, Dolfe Vogelnik, Zdenko Rupnik) od pomembnega univerzitetnega prvenstva (zmagal Milan Vidmar ml.). Od 1931 dalje pa so novi predstavniki (Ludvik in Julij Gabrovšek, Milan Vidmar ml., Anton Preinfalk, Boris Sikošek, Jože Šorli, Alojz Geržinič, Vlado in Milan Slokan, Marjan Mlinar) prevzeli prvo moštvo v svoje roke ter še trikrat osvojili državno prvenstvo. Od prejšnjih (Josip in Ciril Vidmar, A. Jerošov, Bogomir Stupan, Karl Drnovšek, Ivo Tekavčič, Boris Cibic in drugi) je ostal le še Ljudmil Furlani, ki je edini dosegel mojstrski naslov v tej dobi, Tekavčič pa šele 1946. Vse drugo je pripadlo prihajajočim.

Finalni troboj 1930 je imel izid : 1. ŠK Zagreb, 2. LŠK, 3. Beograd šk. LŠK je postal drugič državni prvak 1933 z zmago nad ŠK Zagreb (7:1) in BŠK (Beograd) (5,5:2,5); tretjič je šlo 1936 z zmago nad Karlovškim šk (5,5:2,5). Leta 1938 je LŠK premagal ŽŠK (6:2), izgubil pa z BŠK (2,5:5,5). Četrti državni naslov prvakov je sledil 1940 z zmago nad Novosadskim šk s 4,5:3,5 v postavi : M. Vidmar, A. Preinfalk, L. Gabrovšek, B. Sikošek, J. Gabrovšek, A. Gerzinič, M. Mlinar in V. Slokan. Tako je bil LŠK osemkrat udeleženec državnih prvenstev, šestkrat finalist in štirikrat prvak.

Na rednih klubskih prvenstvih, poleg raznih tematskih, so se razvrstili klubski prvaki : 1922 L. Furlani, 1924 A. Jerošov, 1925 J. Vidmar, 1926 A. Jerošov, 1927 V. Pirc, 1930 Z. Rupnik, 1931 M. Vidmar, 1933 B. Sikošek, 1934 M. Vidmar, 1936 A. Preinfalk, 1937 L. Furlani, 1939 Ivan Marek, 1940 M. Mlinar.

V letih 1922 do 1927 je v klubu delovala damska sekcija, ki je povezovala in usposabljala nekaj vnetih šahistk ter priredila tudi dva prvenstvena turnirja : marca 1926 - Vera Vadnal 7, Sonja Lapajne 5.5, Sava Šerban 4.5, L. Kozina 4.5, B. Zadnek 2.5, N. Lapajne 2, S. Grebenc in Z. Mrak po 1 točko. Avgusta 1926 - Sava Šerban 6, V. Vandal 5, Vera Černe 5, S. Lapajne 4, Mira Jelačin 0 točk. Bil je dvokrožen turnir, ki je tekel skupaj z amaterskim turnirjem.

Redna pot k mojstrskem naslovu so bili domala vsakoletni nacionalni amaterski turnirji, ki jih je bilo v letih od 1921 do 1940 skupaj 17. Od tega so prvega in zadnjega priredili ŠSJ in celjski šahisti (kar se ujema tudi z ustanovitvijo in prenehanjem ŠSJ), dva pa v Ljubljani (1926 in 1935). Z zmago so na njih dosegli mojstrski naslov : v Karlovcu 1927 V. Pirc, v Zagrebu 1929 A. Vogelnik, v Ljubljani 1935 M. Vidmar, v Skopju 1937 A. Preinfalk, v Osijeku 1938 I. Lešnik (Maribor), v Celju 1940 naknadno J. Šiška, v Petrovgradu 1930 naknadno L. Gabrovšek in na mednarodnem turnirju v Ljubljani 1938 L. Furlani.

Z dr. Vidmarjem na čelu je bil LŠK pobudnik in organizator veleturnirja 1931 na Bledu. Za 25-letnico LŠK je bil 1938 v Ljubljani močan mednarodni turnir, na katerem je sodelovalo tudi šest mojstrov LŠK. Dr. Vidmar je bil 5.-7. in Pirc 8, svojo življensko zmago je dosegel velemojster Bora Kostić. Turnir je ŠSJ naknadno priznal kot mojstrski nacionalni turnir in Kostiću prvenstvo za to leto. Vasja Pirc je bil prvak države 1935 v Beogradu, 1936 v Novem Sadu, 1937 v Rogaški Slatini, dr. Vidmar pa 1939 v Zagrebu.

Ljubljano je obiskalo več svetovnih mojstrov : 1921 Geza Maroczy, 1922 J. Mieses, 1931 R. Spielmann, 1938 dr. Tartakower in L. Szabo. Posebej je vredno omeniti obiske dveh svetovnih prvakov. Leta 1924 od 28.-30. marca je imel simultanko 56-letni dr. Emanuel Lasker s 40 nasprotniki in poseben hadikap-meč. Pričeli so se resni razgovori za neuradni dvoboj dr. Vidmarja z njim, vendar so naslednje leto morali končati s pripravami, ker ŠSJ v Zagrebu ni soglašal. Konec leta 1930 je imel svetovni prvak Aleksander Aljehin prvo turnejo po Jugoslaviji in je v Ljubljani 11. decembra odigral simultanko proti skoraj amaterski reprezentanci Slovenije z izidom +26, =7, -2. Naslednji dan je LŠK priredil brzoturnir, na katerem sta s Pircem zmagala s 6 točkami, toda Pirc je proti njemu zmagal. Še večji odmev je doživel Aljehin na drugi turneji 1936, ko je bil odpor amaterjev mnogo večji. V Ljubljani je 29.4. dosegel samo 18 zmag, 17 krat remiziral in 8 partij izgubil.

Več simultank sta odigrala, poleg drugih domačih mojstrov, dr. Vidmar in V. Pirc. Najpomembnejše med njimi : dr. Vidmar dec. 1924 +27, =2, -3 in 31.10.1925 +20, =9, -3. Dne 12.12.1933 je Vasja Pirc odigral gotovo najtežjo simultanko, saj se je je na njegovo željo udeležila vrsta najmočnejših amaterjev in z njimi je vseh 7 partij izgubil, igral je proti 21 nasprotnikom. 5.3.1936 so dr. Vidmar, Pirc in Vidmar ml. priredili zelo zanimivo in tudi redko alternativno simultanko (poteze izvajajo zaporedno) z rezultatom +39, =8, -6, ugodnim za trojico, čeprav se včasih niso razumeli o namerah in planih odigranih potez naslednjemu.

Dravska banovina je junija 1935 edina ustanovila svojo Slovensko šahovsko zvezo v sklopu ŠSJ, da je tako prevzela pomembne skupne razvojne naloge. Vodstva kluba so se na letnih in izrednih občnih zborih razmeroma pogosto menjala, predsedniki so se vrstili : do 1922 H. Pfeifer, 1922/23 Bogo Pleničar, 1923/24 in 1924/25 dr. Vidmar, 1925 H. Pfeifer, 1926 ing. V. Zupanc, 1927-28 Rudolf Mrzlikar, 1929 B. Pleničar, 1932/33 arh. Josip Costaperaria, 1933-37 univ. prof. dr. Miroslav Kasal, 1938-39 prof. Slavko Osterc, 1939-41 dr. M. Kasal. Dr. Vidmar je sicer tudi dalje spremljal delovanje kluba in mu vedno vsestransko pomagal s pobudami, nasveti, mentorstvom in pomočjo pri težjih nesporazumih in problemih (finančni so bili stalnica). Igralne prostore je imel LŠK v kavarni, zato se je moral večkrat seliti. Naziv častnega predsednika sta prejela H. Pfeifer in dr. Vidmar, naziv častnega člana pa : prof. Ludvik Vagaja, Vasja Pirc, prof. Fran Ferjan, Fran Poljanec in Bogo Pleničar. Sredi leta 1939 je več članov LŠK, šk Omladine in Amaterskega šk pod vodstvom prof. S. Osterca ustanovilo Centralni šk. Prvenstveni ekipni dvoboji LŠK z njimi : 1940 - 6,5:1,5 in 7:1, 1941 (27.2.) - 5:3. Naslednji mesec so sledile italijanska, nemška in madžarska okupacija in javni šah je mogel znova zaživeti šele z osvoboditvijo maja 1945.

LŠK v zvezni republiki Jugoslaviji od 1945 do 1990

Vzhodni del Jugoslavije z Beogradom se je osvobodil že novembra 1944 in tudi slovenski šah se je znašel kot del državne telesnokulturne organizacije (po sovjetskem vzorcu, ki je prinašal izjemne rezultate). Šahisti so se vključevali v šahovske sekcije športnih društev, tako tudi iz LŠK v ŠD Krim. Šah je doživljal tako množično kot kakovostno izreden vzpon. Strokovno ga je vodil začasni Šahovski odbor Slovenije. Krimova sekcija pa se je lahko preobrazila v samostojno društvo LŠK šele 1954. Trije slovenski udeleženci prvega šampionata septembra 1945 v Novem Sadu so se šele seznanili z imenitno rusko šahovsko literaturo in novimi pogledi na šah. Do 1958 se je Krim oz. LŠK uspešno boril v prvi zvezni ligi in je med osmimi ekipami po vrsti zavzel 4., 2., 3., 4., 5., 4. in 4. mesto. Leta 1948 je bil tik pred zmago, saj je premagal tudi Crveno zvezdo, ki pa ga je potem v dveh prekinjenih partijah povsem nepričakovano prehitela za pol točke. Nastopili so : Vidmar, Puc, Preinfalk, Gabrovšek, Mlinar, Sikošek, Levačič, Slokan in Omladič. Ekipa 1958 je bila že pomlajena : Vidmar, Preinfalk, Stupica, Šiška, Mlinar, J. Tomšič, N. Tomšič, Sikošek, Lorbek ter Božena Osterc, Manca Korban in Olga Rebolj. Leta 1956 so namreč priključili še dve ženski deski na skupno 10 desk, za hitrejši razvoj ženskega šaha. Leta 1954 klub ni mogel nastopiti s štirimi najboljšimi igralci in je za eno leto padel v drugo zvezno ligo. Takrat ga je za dve leti zamenjal univeritetni LUŠK Olimpija pod vodstvom V. Pirca.

S šestdesetimi leti je odmiral državni sistem tudi v športu in se po novi ustavi preobražal v samoupravne teleskulturne organizacije, kjer pa so imele možnosti razvoja predvsem prioritetne športne panoge. Šah to ni ostal le v Sloveniji, saj je bil uvrščen na konec tretje skupine panog in društva so bila od 1966 v finančnem pogledu prepuščena zgolj razumevanju in pomoči iz gospodarstva.

V Ljubljani je prišlo za tri leta do združenega kluba ŠK Novinar, ki je 1963 in 1964 izboril v 1. ligi tretje mesto in 1965 šesto mesto, potem pa je zamrl in primat v Sloveniji je prešel na ŠK Maribor, ki je zmogel prevzeti najboljše mlade sile iz Ljubljane, tako kot vse tri velemojstre. Kljub temu se je moral stalno selite iz prve v drugo ligo in nazaj do izpada 1991 v zadnji 1. zvezni ligi.

LŠK se je najprej preizkušal kot ŠK Ljubljana in od 1970-72 kot ŠK Zmaj-Ljubljana ter je povezoval nove mlade mojstrske kandidate in bodoče mojstre, kot so bili : A. Planinc, Iz. Jelen, J. Barle, J. Papler, I. Bratko, D. Steiner, L. Galle, V. Konvalinka, Z. Vošpernik in Pavla Košir, Francka Petek ter Ana Praznik. Nekateri so kasneje odšli v druge klube.

Z vključevanjem tovarne Zmaj v družino sestavljene organizacije združenega dela Iskra je prišlo 1973 do pokroviteljstva in klub se je 1974 preimenoval v Šahovsko društvo Iskra. V obsežnem programu je bila predvidena ustanovitev pionirskega krožka in dveletne šahovske šole. Zasnovana je bila korenita obnova Šahovskega doma, ŠD Iskra je s pogodbo s ŠZS končno zagotovila prve lastne društvene prostore. Šahovski krožek je z začetkom 1981 prerastel v redno triletno mladinsko šahovsko šolo, ki jo je strokovno pripravil in začel profesionalno voditi mednarodni mojster Iztok Jelen, ki je pozneje prevzel vodstvo triletne višje šahovske šole, srednjo pa je nadaljeval mednarodni mojster Matjaž Mikac. Žal se ji je moralo društvo pozneje zaradi finančnih razlogov (vsaj začasno) odpovedati, vendar se je ŠD Iskra hitro opomoglo in se vrnilo med vodilna slovenska šahovska društva. Obenem je skrbelo za številne šahovske krožke z nad 1000 šahisti v sindikalnih organizacijah združenih podjetij (največ jih je bilo 24), ki so se udeleževali sindikalnih prvenstev tja do republiških in pa vsakoletnih nadvse množičnih festivalov ŠZJ (Dnevi mladosti) v počitniških naseljih okrog Pulja.

ŠD Iskra se je uspešno borila v 2. zvezni ligi od 1977-1985 s sicer pomlajeno ekipo, prav tako v prvi republiški ligi, kjer je bila prvak še 1988 in 1990. Zanjo je v vsem tem času nastopalo in napredovalo na desetine obetavnih šahistov, ki so si priborili naslove mojstrskih kandidatov, mojstrov, mednarodnih mojstrov, prav tako so se v njej uveljavili, razen mariborskega, tudi vsi domači slovenski velemojstri. Prihajali so in odhajali, marsikateri tudi zaradi uveljavljenega pravila, da najboljši iz odhajajočega kluba okrepijo vrste tistih, ki napredujejo v višjo ligo. To je seveda zelo oteževalo sistematično vzgojo in napredovanje mladih. Vpeljava ratingov FIDE od 1970 dalje je vsaj deloma pomagala prizadetim popravljati šahovski položaj.

Z letom 1964 so bili v ligaška moštva vključeni pe mladinci; razpored deseterice v moštvu je bil tako : 6 članov+2 ženske+2 mladinca in 2+1+1 rezerv, kar je bilo za razvoj izrednega pomena. LŠK je imel 1976 registrirana dva tretjekategornika, štiri četrtokategornike (med njimi Bogdana Podlesnika) in le dva drugokategornika, 1985 pa 7 II, 4 I, 6 MK in 2 M med desetimi. Temeljno "mobilizacijo" fantov in deklic so opravljali številni šahovski krožki in njihovi mentorji po osnovnih šolah ter njihova tekmovanja.

Podoben razvoj je doživljal ženski šah z eno posebno izjemo. Na 1. jugoslovanski šampionat v Beogradu 1947 je odšla Slavica Cvenkel in takoj delila 2.-3. mesto, nato je bila 2., 1-2. (jug. mojstrica) in 2. ter bila 1951 na conskem turnirju peta. Rastla je med fanti iz prihajajoče generacije in oblikovala jo je moška pozicijska igra. Po letu 1953 se je posvečala svoji družini, vendar je LŠK pomagala še 1974-76 skupaj z Osterčevo v republiški 1. ligi. Leta 1948 so se pričela republiška ženska prvenstva z zmago Cvenklove, ki je zmagala še 1949 in 1953. Članice so se redno udeleževale tekmovanj in prvakinje so bile še 1954 in 1956 Božena Osterc, 1979 in 1980 Nevenka Golc, ki je osvojila mojstrski naslov. Stalno ali občasno so za klub nastopale še mnoge druge, vendar večina le do družinskih dolžnosti, kar je sicer pogosta usoda slovenskih šahistk : Francka Petek, Pavla Košir, Marijana Jelen, Marija Polak, Katarina Steiner, Silva Peteln, Darja Obrez-Rupnik, Jelena Markovič, Darja Gorjanc, Mihaela Novak-Markovič, Vilma Lap, Tatjana Kreže, Ksenija Skulj, Simona Orel, Jadranka Matič-Rijavec, Katarina Čampa, Alenka Čebela, Joži Hribar, Mateja Skobe, Olga Avsenak, Sabina Kralj, Miroslava Gostović, Nataša Snoj, Maja Zaman in Vera Kržišnik-Bukić kot jugoslovanska in slovenska mojstrica.

Poleg že naštetih je na raznih tekmovanjih v vrstah LŠK oz. ŠD Iskra sodelovala še množica šahistov vseh stopenj, najmočnejši med njimi : VM Bruno Parma od 1981-83 in z njim že MM Iztok Jelen do danes; MM Janez Barle 1974-83; M Janez Stupica 1981-88; z 1988 že M Bogdan Podlesnik, Darko Šifrer, Matjaž Mikac, Leon Mazi, vsi kot skorajšnji mednarodni mojstri ter vrsta mojstrskih kandidatov kot bodočih mojstor, FIDE mojstrov in velemojstrov, med njimi : Darko Steiner, Zdravko Vošpernik, Vojan Konvalinka, Jože Papler, Leopold Galle, Peter Petek, Ivan Bratko, Jordan Tomšič, Stane Repe, Borut Mahnič, Marjan Štrtak, Vojko Srebrnič, Gojko Musič, Boris Kutin, Janko Saradjen, Emil Lah, Slavko Krivec, Silvo Bizjak, Georg Mejak, Igor Horvatec, Jože Percl, Vojko Zorman, Dušan Čepon, Tomaž Marinšek, Martin Kodrič, Luka Šolmajer, Andrej Brcar, Aleš Jančič, Marjan Šemrl, Primož Potočnik; za zvezno selekcijo so nastopali : Damjan Plesec, Leon Gostiša, Matjaž Justin, Sašo Čačić (vsi Vrhnika) in 18-letni Igor Jelen (1989 in 1990 mladinski prvak in 1990 še članski prvak); kasnejši mladinci so bili : Dejan Podhraški, Jakob Simoniti, Pavel Petek, Miodrag Stojnić in drugi.

Prvaki Slovenije so bili : 1952 - Milan Vidmar ml., 1973 - Jože Papler, 1979 - Darko Steiner, 1980 in 1981 - Janez Barle, 1982 in 1983 - Iztok Jelen. Od 1951 dalje so bili klubski prvaki : A. Preinfalk, V. Pirc, J. Stupica, J. Šiška, A. Planinc, D. Steiner, M. Slak, J. Kerec (tudi velemojster in svetovni prvak gluhih - 1984), J. Papler, B. Podlesnik, Iz. Jelen (dvakrat), L. Gostiša in D. Šifrer. Zaradi natrpanih vsakoletnih tekmovalnih programov je skoraj nemogoče organizirati redna klubska prvenstva. Vse do 1984 je bil kapetan moštva najstarejši in mednarodni sodnik FIDE Anton Preinfalk, od 1985 dalje pa mojstrski kandidat in državni sodnik Drago Ćopić, oba že desetletja tudi organizatorja.

LŠK je gostil tudi pet zanimivih mednarodnih srečanj v Ljubljani : 1951 - Krim s prvakom Dunaja Hietzing 5:3; 1953 - Krim z nemškim prvakom Schachklub Essen 4,5:3,5; 1957 - LŠK s prvakom Zahodnega Berlina Berliner Schachgesellschaft 4:4; LŠK s prvakom Bukarešte Energia 4:7 (moški del 3,5:4,5); 1979 - LŠK dvokrožno srečanje z reprezentanco Tunizije 5,5:6,5. LŠK oz. ŠD Iskra je doslej priredil štiri jubilejne mednarodne turnirje, katerih pregled sledi na koncu.

Nekateri člani so bili uspešni tudi v dopisnem šahu. Ekipa v sestavi : Anton Preinfalk, Jordan Tomšič, Natalin Tomšič in Rihard Lorbek je premožno zmagala na 1. jugoslovanskem prvenstvu 1957-59, na 2. prvenstvu 1960-62 pa delila 1. mesto (A. Preinfalk, J. Šiška, V. Ivačič in Marjan Ankerst). Med članstvom ima LŠK tudi ljubitelje problemskega šaha in nekaj reševalcev in kompozitorjev (med njimi aktiven A. Preinfalk) ter dva mednarodno ugledna mojstra inž. Ljubomirja Ugrena in mag. Marka Klasinca (aktiven v ICCF). Z drugimi domačimi komponisti se udeležujejo mednarodnih tekmovanj.

Leta 1989 sta morala LŠK in ŠZS zapustiti "idealne" dolgoletne in povsem obnovljene društvene prostore na Cankarjevi cesti 1 in LŠK se je jeseni lahko vselil v dvorano nekdanjega Akademskega kolegija, ki jo je bilo zopet potrebno v celoti obnoviti. Lokacija ni prav privlačna za šahiste, čeprav se v prostorih marsikaj dogaja, bi si želeli primernejših in cenejših prostorov in lokacije.

LŠK v samostojni državi Sloveniji od 1991 do 2002

Z osamosvojitvijo Slovenije je postal samostojen tudi šah pod vodstvom Šahovske zveze Slovenije kot združbe šahovskih društev po civilnem pravu. Prvenstvena tekmovanja so postala državna in neposredna kvalifikacija za mednarodna tekmovanja, kar je zahtevalo tudi direktno članstvo in sodelovanje s FIDE in ICCF, pa tudi neposredne stike in merjenja moči z drugimi državami. To je postavilo društva (klube) v nov položaj in zahtevnejše programe, še posebej ker so se zavedala zaostanka, ki smo ga občutili že v Jugoslaviji. Do neke mere je bila potrebna tudi tuja pomoč, ki jo je ponujala profesionalna Evropa in Azija. Za društvo je bilo to desetletje čas velikih sprememb in težkih preizkušenj, uspehov in nazadovanj, saj je šlo ob koncu zaradi finančnih razlogov celo za sam obstoj kluba LŠK.

Novi društveni prostori so omogočali redno izpopolnjevanje programa, vendar pa prejšnje velike dnevne živahnosti ni bilo. Razen rednih brzoturnirjev so se vrstili kategorniški turnirji, razni sestanki in šahovska šola. Zaplet se je začel maja 1992, ko je občina Ljubljana Center uveljavila novi pravilnik o določanju najemnin, kar je pomenilo štirikratno povečanje najemnine in bi se večji del prispevkov sponzorjev in donatorjev moral porabiti le za najemnino. Po predvidevanjih za nadomestne prostore, sodnih postopkih in posredovanjih zdaj kaže na skorajšnjo izvensodno poravnavo. Velik strošek pa pomeni že samo vzdrževanje teh prostorov.

Pokroviteljstvo SOZD Iskra se je začelo postopoma zoževati na posamezna podjetja in mestni oddelek za šport je redno prispeval za mladinski šah, tako da je bilo možno izpolnjevati nujni del programa (z nekaterimi omejitvami in posojili), dokler 1995 LŠK Iskra ni ostal brez predsednika in sponzorja. Občni zbor je 16.9.1996 izvolil novo vodstvo, na podlagi novega zakona o društvih sprejel nov statut in prvotno ime LŠK, ter potrdil nov program, stare dolgove in novega sponzorja. Oktobra 1999 je LŠK prejel še zadnji sponzorski obrok in potem do 22.8.2001 ostal brez denarja, potem ko je bilo 15.5.2001 soglasno sprejeto novo vodstvo s predsednikom Francem Gajškom ter novo podaljšano ime LŠK Metalka Trgovina, ko je le ta sprejela sponzorstvo. Do tedaj je LŠK s pomočjo nekaterih donatorjev mogel pokriti le najnujnejše stroške, da je obdržal svoj status, pri čemer je dolg naraščal in ga bo mogoče izravnati le postopoma. Pokazalo se je, da se društveni šah ne more meriti s športom v zaželeni masovni spektakularnosti, prav tako je večina sponzorjev prispevala denar za bližnjo Šahovsko olimpiado na Bledu 2002. Po majskem občnem zboru si je klub vsekakor lahko sestavil nov petletni razvojni program do 2005.

LŠK si je 1991 pomagal s hrvaškim igralcem, ko je MM Dražen Sermek (kmalu VM) dobil slovensko državljanstvo, in z romunsko MM Gabrielo Stanciu (pozneje VM, poročeno Olarasu). Leta 1992 je okrepil ekipo madžarski VM Ivan Farago, ki je po petih letih nastopanja prejel šahovski domicil, leta 1997 pa še ruski VM Evgenij Svešnikov, ki tudi že ima domicil. Med šahistkami so na razpolago VM Gabriela Olarasu, VM Monika Grabics iz Madžarske in VM Regina Pokorna iz Slovaške, vendar v zadnjih letih za ekipo niso nastopile. V Ljubljano se je leta 1991 vrnila tudi jugoslovanska mojstrica Vera Kržišnik z možem, bosanskim VM Enverjem Bukićem, ki je prejel naše državljanstvo. V klub so prišli tudi novi člani FM dr. Mihael Ankerst in Primož Šoln, medtem ko so nekateri prišli in v kriznih časih klub zapustili : D. Sermek, L. Gostiša, D. Pavasović, M. Stojnić, I. Kragelj, T. Kosec, D. Šifrer, P. Grošelj, M. Šebenik. Mladinska ekipa LŠK je zmagala na državnih prvenstvih leta 1997 in 1998, potem pa je večina članov prešla 20 let, zato se pripravlja nova sestava ekipe z okrepitvami.

V državni ligi, ki je bila od 1997 razdeljena na članski, ženski in mladinski del, je klub v letih 1991 in 1992 še obdržal naslov državnega prvaka, 1993 je bil tretji, od 1994 do 1998 v boju za prvo mesto z ŽŠK Maribor drugi, 1999 že oslabljen peti, 2000 četrti in 2001 peti od osmih moštev v elitni državni ligi. Liga se je zadnja leta občutno okrepila s preselitvami in s tujci, zgodilo se je celo, da je prvak 2000 naslednje leto izpadel. Ženska liga sicer še ni dokončno oblikovana, v njej je bila ekipa LŠK 1997 četrta, 1998 in 1999 ni tekmovala, 2000 druga do tretja in 2001 tretja. Od leta 1995 dalje so trije igralci napredovali v mednarodne mojstre : Duško Pavasović (2000 v VM), 1996 - Igor Jelen in 1998 - Primož Šoln; tri igralke so napredovale v FIDE mojstrice : 1998 - Petra Ipavec Grošelj, 1999 - Darja Kapš in 2000 - Lea Števanec.

Državna prvenstva posameznikov oz. šampionati obsegajo člane vse do desetletnikov. Članska prvenstva so preizkušnja za mednarodne kvalifikacije in reprezentanco, čeprav se jih v zadnjih letih profesionalni šahisti ne udeležujejo pogosto. Tekmovalci LŠK so desegli več državnih naslovov in drugih dobrih uvrstitev :

1991 : 2. B. Podlesnik, 3. D. Šifrer (68 udeležencev, 13 kol)
1992 : 3. D. Šifrer, 4. D. Sermek (16 udeležencev)
1993 : 3. Ig. Jelen, 12. D. Pavasović (14 udeležencev)
1994 : 4. Ig. Jelen (12 udeležencev)
1995 : 1. B. Podlesnik, (12 udeležencev)
1996 : 4. B. Podlesnik, 8. P. Šoln (22 udeležencev, 9 kol)
1997 : 3.-4. P. Šoln, 5. B. Podlesnik (22 udeležencev, 9 kol)
1998 : 4. Ig. Jelen, 5. P. Šoln (14 udeležencev)
1999 : 2. Ig. Jelen, 11. P. Šoln (28 udeležencev, 9 kol)
2000 : 1. P. Šoln, 2. Ig. Jelen, 15. M. Šebenik (25 udeležencev, 9 kol)
2001 : 3. B. Podlesnik, 4. P. Šoln, 6. Ig. Jelen (30 udeležencev, 9 kol)

Tudi šahistke so v tem času dosegale uspehe : 1991 - 4. P. Ipavec, 5. N. Krmelj (12 udeleženk), 1992 - 8. L. Števanec (25 ud., 9 kol), 1993 - 1. N. Krmelj, 7. P. Ipavec (18 ud, 9 kol), 1994 - 3. N. Krmelj, 4. P. Ipavec, 7. L. Števanec (21 ud., 9 kol), 1995 - 3. P. Ipavec, 7. N. Krmelj (10 ud.), 1996 - 6. L. Števanec (18 ud., 9 kol), 1997 - 4. P. Ipavec, 6. D. Kapš, 7. L. Števanec (20 ud., 9 kol), 1998 - 5. D. Kapš, 6. P. Ipavec, 7. L. Števanec (10 ud.), 1999 - 3. L. Števanec, 4. D. Kapš (12 ud.), 2000 - 3. L. Števanec, 5. D. Kapš, 6. P. Grošelj (11 ud., 7 kol), 2001 - 1. D. Kapš, 6. P. Grošelj (10 ud.).

Na mladinskih prvenstvih v kategorijah od 10 do 20 let so naslov državnega prvaka osvojili 4 fantje in 5 deklet : P. Šoln od 1990 do 1995 (še za ŠD Vrhnika) in 1997, 1998 v svojih starostnih kategorijah; M. Šebenik 1995, 1997, 1998 in 2001 v svojih kategorijah; M. Stojnić 1995 do 16 let in M. Guid 1997 do 18 let; Nataša Krmelj 1991 (do 20 let); Petra Ipavec 1990; 1991 (do 14); Lea Števanec 1996 (do 20); Darja Kapš 1995, 1997, 1999 in 2001 (v svojih kategorijah); Veronika Hari 1995, 1997, 1999, 2000 in 2001 (v svojih kategorijah). Nekateri prvo in drugo uvrščeni so igrali na svetovnih in evropskih prvenstvih po starostnih skupinah. Veliko prvenstev je bilo v Španiji in Grčiji, tudi v Avstiji, Nemčiji, Franciji, na Madžarskem, na Slovaškem, v Romuniji, v Estoniji, nekatera celo v Braziliji, Kolumbiji, Armeniji in Indiji. V močni konkurenci (tudi velemojstrov) izstopa nekaj boljših slovenskih rezultatov : Kapševa je bila 1997 na SP do 16 let v Erevanu 15. (6,5/11), 1998 na EP v Avstriji 14. in na SP v Španiji 12., na SP do 20 v Erevanu 2000 celo 10. (7,5/11) in na EP v Grčiji 14. (5,5/11), 2001 je bila na SP v Atenah 23. (7/11). Tudi Veronika Hari je 2001 nastopala na EP do 16 v Grčiji, ko je bila 35. in na SP v Španiji, kjer je zasedla 32. mesto. P. Šoln je bil leta 1992 na SP do 14 let v Nemčiji 23. (6/11), 1998 na SP do 20 v Indiji 15. (7,5/11, 70 udel.) po nesrečnem porazu v zadnjem kolu. M. Šebenik je 1996 na EP do 14 let dosegel 14. mesto, v Grčiji na EP do 18 1999 pa delil zelo visoko 4.-8. mesto.

LŠK je imela tudi številne državne reprezentante. V mladinskih reprezentancah so P. Šoln, M. Šebenik, M. Guid, M. Stojnić, V. Hari in D. Kapš uspešno igrali proti reprezentancam Madžarske in Hrvaške. Igor Jelen je bil olimpijski reprezentant 1996 v Erevanu, P. Šoln olimpijski reprezentant 1998 v Elisti, oba pa sta zastopala tudi državno reprezentanco na Mitropa pokalih 1998 v Portorožu, 1999 v Švici in 2000 v Franciji. Bivši član VM Duško Pavasović je stalni član državne reprezentance, novi član kluba, VM Aleksander Beljavski pa je njen čelni mož. Darja Kapš je letos po 1. mestu na ženskem državnem prvenstvu v Grižah preskočila iz mladinske v žensko člansko reprezentanco na Evropskem prvenstvu v Leonu 2001, kjer je pripomogla levji delež k 11. mestu ženske reprezentance in osvojila srebrno medaljo na drugi deski ter izpolnila prvi bal za velemojstrico.

Društvo je imelo v zadnjem desetletju tudi eno veliko mednarodno srečanje. Kot moštveni državni prvak se je 1993 v Portorožu udeležila polfinala Evropskega pokala ter zavzelo 3. mesto med osmimi državnimi prvaki. Zmagala je ŠK Bosna s petimi VM in enim MM s 6 meč točkami in 14 posamičnimi točkami, 2. prvak Ukrajine Garant (4, 10.5), 3. LŠK (4,11), 4. poljski prvak Midez (2, 10), 5. romunski prvak RATB (2, 5.5), 6. izraelski prvak BIUKUREI (0,4), 7.-8. grški in belgijski prvak.

LŠK pod raznimi imeni, vendar s stalno osnovo in tradicijo so po decentralizaciji vodili predsedniki : kot Ljubljana-Zmaj od 1970-1972 mag. Gabriel Sfiligoj, od 1973-1980 dipl. inž. Pavle Sešek, od 1980-1983 dipl. inž. Stane Preskar, 1983 dipl. iur. H. Zaplotnik, 1983-1986 dipl. iur. Anton Stipanič, 1986-1989 dipl. pl. Aleksander Čerče, 1989-1991 dipl. inž. S. Preskar, 1991-1996 ekonomist Jože Babšek, 1996-2001 dipl. iur. Mirko Bandelj in od 15.5.2001 naprej Franc Gajšek.

LŠK je doslej organiziral štiri povojne tradicionalne jubilejne mednarodne šahovske turnirje, vse po krožnem sistemu v Ljubljani. Le ta ob vsebolj prevladujočem švicarskem sistemu omogoča najboljšim, oz. perspektivnim članom mednarodno preizkušnjo tudi po klasičnem Bergerjevem načinu vsak z vsakim udeležencem, mladi so uspešno nastopali in napredovali.

Prvi turnir 1983 je bil ob 70-letnici LŠK in 10-letnici obstoja kot Šahovsko društvo Iskra, v počastitev osvoboditve Ljubljane, mesta heroja, in pod predsednikom dipl. inž. Staneta Preskarja ter pod pokroviteljstvom Iskra Delta. Trajal je od 27.5. do 10.6. 1983. Končno stanje 14 udeležencev : Prvenstvo je po dveh kriterijih ob enakem številu točk 8,5 pripadlo mednarodnemu mojstru in članu društva 24-letnemu Janezu Barletu. Drugi (8,5 točk) je bil romunski MM Constantin Ionescu. 3.-7. mesto sta delila dva domačina MM Iztok Jelen in M Oskar Orel ter MM Nikola Karaklajić, MM Nedeljko Kelečević in madžarski MM Pal Petran z 8 točkami, 8.-9. VM Dragutin Šahović in M Ivano Ceschia (ITA) po 7 točk, 10. M Fabio Bruno (ITA), 11.-12. domačina M Bogdan Podlesnik in M Leon Gostiša po 5, 13. MK Matjaž Justin 2,5 in 14. MK Leo Weiss (AUT) 2.

Za 75-letnico LŠK in 15-letnico ŠD Iskra je potekal od 9.-21.9.1988 drugi jubilejni turnir in predsednikom dipl.pl. Aleksandrom Čerčetom in pokroviteljstvom Iskra Delta. Med 12 udeleženci sta zmagala češki MM Josef Pribyl in M Leon Gostiša s 7 točkami, 3.-4. MM Iztok Jelen in FM Darko Šifrer po 6,5 točk, 5.-7. M Bogdan Podlesnik, madžarski MM Tomas Halasz in italijanski FM Bruno Belotti po 6 točk, 8. M Leon Mazi 5, 9.-10. MK Igor Jelen in FM Matjaž Mikac po 4 ter 11.-12. M Tomaž Navinšek in poljski MM Jacek Bielczyk po 3,5 točke.

80-letnica LŠK Iskra, 20-letnica pokroviteljstva Iskre in 1. obletnica proglasitve samostojne države Slovenije se je proslavila s 3. mednarodnim turnirjem od 30.6. do 11.7.1992. Okrepili so ga že 4 velemojstri, pet mednarodnih mojstrov in trije FIDE mojstri. Najvišje, vsak s 7 točkami, sta se povzpela 1. MM Dražen Sermek in 2. bosanski VM Emir Dizdarević, 3. MM Leon Gostiša 6,5 točk, 4. ruski VM Sergej Kiselev 6,5 točk, 5. madžarski VM Ivan Farago 6, 6. tadžikistanski MM Magomedov 6, 7. FM Darko Šifrer 6, 8. M Aljoša Grosar 6, 9. VM Enver Bukić 5,5 točk, 10. FM Matjaž Mikac 3,5 točk, 11. FM Igor Jelen 3,5 točk in 12. (očitno izven forme) MM Iztok Jelen 2,5.

Leta 1997 je sledil 4. jubilejni mednarodni velemojstrski turnir v počastitev 85. letnice (zdaj spet) Ljubljanskega šahovskega kluba in Evropskega meseca kulture mesta Ljubljane od 20.-31. maja v Hotelu Ilirija, ki je bil 9. kategorije Fide. Pokrovitelji so bili Mobitel, mesto Ljubljana in Turistična zveza Slovenije, predsednik kluba je bil Mirko Bandelj. Sodelovalo je šest VM, med njimi prva šahistka, 4 MM, 1 FM, 1 MK, torej 12 udeležencev. Prepričljivo je zmagal turški VM Suat Atalik z 8 točkami. Drugo mesto si je izboril 20-letni Ljubljančan, MM (skorajšnji VM) Duško Pavasović s 6,5 točkami pred 19-letno romunsko VM Corino Peptan s 6,5 točkami (in 5 zmagami), 4. VM Milan Vukić (YUG) 6, 5. MM Igor Jelen 6, 6. VM Igor Efimov (ITA) 5,5 točk, 7. MM Janez Barle 5,5 točk, 8. VM Enver Bukić 5 (najboljši uspeh proti zmagovalcem), 9. MM Aljoša Grosar 5, 10. madžarski VM Ivan Farago 4,5 točk, 11. FM Vojko Mencinger 4, 12. osemnajstletni MK Primož Šoln 3,5 točke.

Leta 2002 je bil od 19.-31.1. v Hotelu Slon organiziran 5. jubilejni mednarodni velemojstrski turnir v počastitev 90.letnice. Sponzorji turnirja so bili Metalka Trgovina d.d., Hotel Slon, Medvešek Pušnik d.d., Lek d.d. in Ganamm d.o.o. Zmagovalec turnirja je prepričljivo postal Aleksander Beljavski. Ukrajinski velemojster s slovenskim potnim listom je vodil od samega začetka turnirja in že kolo pred koncem je bilo jasno, da bo stal na najvišji stopnički. Drugo mesto sta si delila velemojstra Slovenec Duško Pavasovič in Rus Andrei Kharlov, ki sta za zmagovalcem turnirja zaostala 1,5 točke. Največje presenečenje na turnirju pa je pripravil slovenski mednarodni mojster Marko Tratar, ki je z romunskim velemojstrom Nisipeanujem delil četrto mesto - Tratar je ob tem osvojil svoj prvi velemojstrski bal.  Na zaključni prireditvi je zbrane pozdravilo kar nekaj visokih gostov: Borut Pahor, predsednik Državnega zbora in član častnega odbora turnirja, podžupan mestne občine Ljubljana Anton Colarič, predsednika evropske in slovenske Šahovske zveze Boris Kutin in Milan Kneževič, poslanec Državnega zbora Zmago Jelinčič Plemeniti in drugi. Predsednik LŠK Metalka Trgovina Franc Gajšek je  starosti kluba, častnemu predsedniku, ki smo ga imenovali ob začetku turnirja Antonu Preinfalku, je še enkrat čestital za 70-letno delo v klubu in mu v zahvalo izročil darilo.