In memoriam: Albin Planinec

Datum: 23.12.2008

Albin Planinec (1944 – 2008)



Bil sem še deček, obetavni šahovski začetnik, ko mi je takratni legendarni učitelj v šoli mariborskega Železničarja Damjan Kolar povedal, da se naslednjo soboto lahko udeležim šahovskega predavanja in majhne simultanke, ki jo bo s peščico najbolj nadarjenih Mariborčanov odigral Albin Planinec. Srce mi je vztrepetalo – moja sreča je bila nepopisna: zaigral bom s Planincem, človekom, ki šahira tako kot nihče drug, človekom, o katerem pišejo časopisi, domači in še bolj tisti po svetu. Le nekaj tednov pred tem sem kot demonstrator premikal figure na mednarodnem turnirju v takratnem domu JLA v Mariboru. Tudi Planincu in kot nalašč tistega dne, ko se je kar sredi partij dvorana vzvalovila in so številni gledalci (da, takrat so na šah prihajali trumoma) poskočili in začeli navdušeno ploskati. Proti vsem pravilom, toda ta tako ali tako niso nikdar veljala, kadar je za šahovnico sedel Albin. On, šahovski polbog, moj prvi in edini vzornik. To so bila leta, ko velikana slovenskega šaha seveda še nisem razumel. Videl sem le žrtve figur, ne pa tudi poti, ki so do kritičnih trenutkov pripeljala. Še manj tistih strasti, ki so divjale v njegovi notranjosti. Videl sem človeka, vselej zamišljenega, redkobesednega, človeka, pri katerem so namesto besed govorile šahovske poteze. Le nekaj let zatem je Planinec nehal šahirati. Po težki bolezni so mu igro najprej prepovedali zdravniki, pozneje, ko jih seveda ni poslušal, je tudi sam kmalu ugotovil, da več ne zmore. Nič več ni prenesel živčne napetosti. Šahovnico je odložil v kot, čeprav je iz glave ni mogel izbrisati nikoli.
Imel sem privilegij, da sem s svojim mladostnim vzornikom preklepetal nekaj noči. Nikakor ne s steklenico v roki – Planinec je pil malo, oziroma nič, čeprav je o vinu vedel malone vse. Pa ne le o vinu – bil je človek brez formalne izobrazbe (niti srednje šole ni končal), zato pa z izrednim znanjem, ki si ga je pridobil sam. V tistih zgodnjih urah sem se o šahu, pa ne le o šahu, naučil toliko, kot verjetno nikdar pozneje. V naslednjih letih se je Planinec iz šaha postopoma umaknil. Že v devetdesetih letih o njem ni bilo več slišati, le tu in tam kakšno zgodbico, ki pa z nastopi na turnirjih ni bila povezana. Na popotovanjih iz turnirja na turnir so me šahisti v najrazličnejših deželah vselej pričakali z vprašanjih o Binetu. »Kako je, še odigra kakšno partijo?« Da, partijo! Te so namreč tiste, s katerimi si je legendarni velemojster zagotovil svoje mesto med nesmrtnimi.
Tudi z rezultati: bil je prvi zmagovalec Vidmarjevega memoriala (kako je v šahovskem svetu odjeknila njegova senzacionalna zmaga leta 1969!), bil je nosilec olimpijske kolajne, z briljantnim osebnim rezultatom (Nica 1974). Toda Planinec je bolj kot z vsem drugim zaslovel s partijami. Te so bile rezultat neverjetnega, neponovljivega odnosa do šaha. Pošten do skrajnosti je Planinec vsako partijo odigral do zadnje možnosti, ob tem pa ga ni zanimalo ne ime, še manj pa moč nasprotnikov. Takšen odnos prinese številne nepotrebne poraze, pa tudi številne zmage. Planinčeve so bile povrhu vsega večinoma lepe, povprečnemu človeškemu očesu izredno prijetne.
Še najmanj smo velikana ljubili in spoštovali doma. Kako so ga občudovali, denimo, Nizozemci, ki niso in niso mogli pozabiti, kako neusmiljeno je Planinec odklanjal remije na nekem super turnirju in končno zapravil nemogoče: poltretjo točko, nekaj krogov pred koncem. Zato pa si priigral večno slavo in trume navijačev v eni najbolj šahovskih dežel sveta. Takšnih zgodb po svetu mrgoli – Planinec bo v šahovsko zgodovino zapisan za vselej. Pa čeprav niti ni osvojil ničesar zelo pomembnega.
V Sloveniji smo ga pač jemali kot nekaj samo po sebi umevnega. Kot da bi takšni ljudje rasli kot gobe po dežju. Takšna, žalostna in zelo osamljena so bila tudi zadnja Planinčeva leta. Preživel jih je v domu za ostarele v Mengšu, bolj ali manj pozabljen od vseh. Ko sva nazadnje govorila po telefonu, se mu je glas tresel, govoril pa je še komaj kaj. Vedel sem, da je konec legendarne poti že blizu.
Kljub vsemu sem bil popolnoma na tleh, ko me je najbolj žalostna vest vendarle prestregla. Z nekajdnevno zamudo – Planinec tudi v svojem zadnjem prebivališču ni preveč govoril o šahu. Zato pa sem prepričan, da sta njegove misli zaznamovala črna in bela barva. Pa 32 figuric, ki jih je večinoma premikal le v mislih. Počivaj v miru največji med največjimi! Šahisti te bomo pomnili za vselej.

Georg Mohr

-----------------------------------------

Prispevek v Šahovski misli ob 60-letnici Albina Planinca (.pdf, 3MB)

Albin Planinec je bil pokopan na ljubljanskih Žalah, dne 16.12.2008.